Ravnica ob reki Dragonji, stoletja izrabljena za soline, je izjemna solinska krajina, ki jo na severu omejujeta polotok Seča in na jugu Savudrijski polotok. Pokrajina Sečoveljskih solin je rezultat stoletnega prepletanja človeških in naravnih dejavnikov. Z namenom pridobivanja soli je človek aluvialno ravnico na ustju reke Dragonje preoblikoval v mrežo solnih polj, kanalov za dovod morske vode, nasipov na katerih so zgradili tudi hiše za sezonsko bivanju v času poletne sezone.
Valorizacija
Območje sečoveljskih solin je bilo leta 1991 razglašeno za krajinski park z odlokom občine. Leta 1993 je bilo območje vpisano na seznam mednarodno pomembnih močvirij pod okriljem Ramsarske konvencije, z novo uredbo leta 2001 pa je bilo območje krajinskega parka razglašeno tudi na državnem nivoju. Znotraj krajinskega parka se nahaja območje Muzeja solinarstva, ki je bilo leta 2001 razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.