Mesto Piran, ki je zraslo na polotoku pod hribom, so prebivalci obzidali na njegovi južni strani, v zavetju pod pobočjem, pa se je razvilo sprva naravno, pozneje pa umetno, pristanišče – mandrač. To je bilo manjše, plitvejše pristanišče v mestnem jedru, ki je bilo namenjeno predvsem majhnim ladjam. Z razvojem plovil in plovbe ter trgovskih potreb meščanov se je pristanišče širilo izven mandrača in sprejemalo vedno večje ladje. Mediteranski položaj mesta in ugodna obmorska lega sta mu omogočala razvoj pomorske trgovine, ladjedelstva, solinarstva in ribištva. Piran se je takrat razvil v pomembno trgovsko in pristaniško središče.
Pristanišče je vseskozi predstavljajo najbolj dinamičen in zanimiv slikovit prostor mestnega organizma. Na mestu nekdanjega mandrača je nastal današnji Tartinijev trg, katerega manjši del, tik ob mandraču, to ime nosi že od leta 1885. Z ureditvijo Tartinijevega trga so se skozi leta ukvarjali številni strokovnjaki, vendar so ureditvena dela po načrtih arhitekta Borisa Podrecce stekla šele leta 1987, dokončana pa so bila leta 2008.
Valorizacija
Pristanišče je zgrajeno za potrebe ladijskega prevozništva v 2. polovici 20. stoletja in je tedaj zagotavljalo sodobno morsko infrastrukturo.